Nekoč v Rusiji je bilo kislo zelje, ki so ga v zimski dobi pobrali v vsaki družini, edini možni način za ohranitev največje količine vitaminov in drugih koristnih snovi, ki jih vsebuje ta zelenjava. Način kisle kisline vam omogoča, da ohranite te snovi in ohranite njihovo visoko aktivnost 6-8 mesecev, zato je bilo vitaminov v kislem zelju dovolj pred začetkom poletja.
Izberite svoj recept
Koristne lastnosti kisle zelje
Ker tehnologija fermentacije ne zahteva toplotne obdelave, vitamini, mikroelementi in druge koristne snovi v takem zelju ostanejo v polnosti, če jih pravilno shranimo. Poleg tega se pri fermentiranju sladkorja in soka, ki ga izloča zelje, tvori še ena koristna konzervansovina - mlečna kislina.
Vitamin B6, ki je še posebej bogat z zeljem, pripomore k boljši absorpciji beljakovin v telesu, zato je to zelje odlična stranska jed pri mesnih jedeh. In vitamin C, ki ga vsebuje, je potreben za preprečevanje prehlada in gripe. Od elementov v sledovih v zelju je veliko kalija, magnezija, kalcija, železa, cinka, joda in fosforja, zato ima obnovljiv učinek.
V zelju, vloženem v velikih kosih - četrtine in polovice glav zelja, je shranjenih 1, 5-2 krat več vitaminov kot v tistem, ki ga sesekljamo s slamicami.
Kisla zelja je dobra tudi za prebavo. Vsebuje veliko vlaknin, ki čistijo želodec in črevesje, pomagajo odstraniti holesterol, toksine in toksine. Mlečna kislina, ki jo vsebuje kislo zelje in njegova slanica, preprečuje razvoj bakterij, ki gnijo v želodcu. Zeljna slanica se je v ljudski medicini uporabljala za zdravljenje jetrnih bolezni, pri zaprtju in hemoroidih, za povečanje apetita in kot zdravilo proti mamurluku.
Zelje vsebuje tudi nikotinsko kislino, ki je potrebna za zdrave lase in nohte. Če ga fermentirate s korenčkom in jabolki, dobite nizkokalorični izdelek, ki pomaga shujšati in hkrati vpliva na imuniteto na najbolj pozitiven način, kar je še posebej pomembno v zimsko-pomladnem obdobju, ko telo trpi zaradi pomanjkanja vitaminov.
Za kislo zelje ne uporabljajte kovinskih posod - strupene spojine nastanejo, ko cink ali medenina prideta v stik z mlečno kislino.