Morda bo 21. stoletje postalo stoletje priljubljenosti pira. Kmetije Baškirija in Dagestan so že prevzele poskusne pridelke. Ta uporaben naravni izdelek bo zagotovo povpraševanje v prehrani in otroški hrani.
Izberite svoj recept
Pir (Triticum spelta) je žitni pridelek, ki se od vse znane pšenice razlikuje po rdeče-rjavi barvi zrnja, ki ima neobrezane folije. Najstarejša pira zrna (5 tisoč let pred našim štetjem) so našli arheologi ob vznožju gore Ararat. Žal je bil s pojavom novih, bolj produktivnih sort pšenice pozabljen. Vendar pa tradicionalna pšenica ne more konkurirati z njo v smislu hranilne vrednosti in zdravilnih lastnosti za ljudi.
Izbor izvornega materiala ali dragocenega živilskega izdelka
Pir se upravičeno šteje za prednika moderne pšenice, saj je posejal ogromna območja v starem Egiptu, Babilonu, Palestini, Mezopotamiji na začetku civilizacije, ko je bilo kmetovanje šele v povojih. Omembo črkovanja lahko najdemo v Brockhausovi svetopisemski enciklopediji, v Homerjevi Odiseji, v Puškinovi pravljici O duhovniku in njegovem delavcu Baldi.
Pir se je v Rusijo iz Sredozemlja preselil v 5. stoletju pred našim štetjem. in od takrat, vse do 18. stoletja, so zasajene površine le še povečale. Čeprav je bila trda pšenica, bolj finica v kmetijski tehnologiji, že uspešna, je bila tudi bolj produktivna.
Divja vrsta pira (divji dvozrnat, enojni in dvolistni enozrnat, pšenični Urartu) in je postavila temelje sodobnim sortam. V Rusiji pogosto uporabljajo črkovalno ime kot črkovan. V Ameriki se imenuje "kamut", v Armeniji "achar". Včasih se ime "emmer" nezavedno jemlje kot ločena sorta, vendar je to še vedno enako napisano.
Ker je zanimanje prebivalstva za okolju prijazne izdelke izrazito naraslo, rejci poskušajo razviti nove kultivarje z uporabo pol-divjih zrn pira, shranjenih v številnih zavodih za gojenje rastlin. Nutricionisti pravijo, da v grobem zrnu črnega pira, katerega glavna pomanjkljivost je težko čiščenje semen, obstaja optimalna sestava vseh koristnih snovi za človeka.